Če bi mi dve leti nazaj kdo rekel, da bom nekdaj prekolesaril razdaljo 300km v enem kosu, bi se mu zgolj smejal in ga ne bi jemal resno. Pa mi je le uspelo. Sem že korak bližje moji želji. Bo pa vsaka naslednja stopnja težja in mislim da je 400km tista meja, od koder naprej ni več tako preprosto.
No, sicer sem pa tudi za 300 pred par dnevi pravil, da ne vem, če bom zmogel. Če bi tisti isti dan imel možnost podaljšati na 400, mislim da bi tudi to zmogel. Res je, da sem bil že utrujen, ampak ne tako zelo, da ne bi zmogel še nadalnjih 88km.
Na začetku sem bil kar obupan, ko sem ugotovil, da mi je zadnji amortizer spustil in z mojo tlačilko nisem prišel zraven. Vsi so že odpeljali, jaz sem pa na štartu iskal primerno tlačilko. Markotova žena je na srečo imela doma tlačilko, ki je imela dovolj majhen nastavek, da sem lahko prišel do ventila in napolnil amortizer. Začuda je bilo vse vredu in tako sem jo mahnil za ostalimi. Imel sem cca 15 - 20 minut zamude. Moram priznati, da sem se skoraj že vdal, ker sem mislil, da ne bomo našli rešitve.
Prvih nekaj kilometrov sem se kar gnal, saj sem želel dohiteti zadnje kolesarje. Vendar sem kmalu začel čutiti trzljaje v desni nogi in sem raje nekoliko upočasnil. To vsekakor ni dobro znamenje. Prehiter začetek brez predhodnega segrevanja ima lahko kritične posledice. Tako sem se počasi začel prepričevati, da tako zmorem to tudi sam. Da se moram navaditi, da se bo verjetno še kdaj zgodilo, da bom ostal sam. Sprijaznil sem se s tem in lepo počasi nadaljeval pot.
Po Tuhinjski dolini mi je kar dobro šlo in na koncu sem celo “tekmoval” z neke vrste traktorskim viličarjem… Ne bi znal drugače povedati, ampak nisem še kdaj prej videl takšne kombinacije. Za sabo je vlekel precej dolgo prikolico in ker sem imel večino časa rahel spust, sem ga kar hitro šibal. Dovolj, da me ni uspel prehiteti. Je poskušal ene 3 krat, ampak sem takrat še bolj pritisnil na pedala. Ta pregon je trajal kar nekaj časa. Na koncu me je po prihodu na glavno cesto le uspel prehiteti, saj se je teren nekoliko napel. Pa je bilo za mano spet nekaj kilometrov več.
Na desni sem zagledal kolesarja, ki govori z nekom ob bencinski črpalki. V roki je imel list papirja. Prvi trenutek sem pomislil: “tale bi mogoče lahko bil naš” a sem se hitro postavil na realna tla in nehal sanjati. Ko sem zapeljal mimo, se je za mano nekdo zadrl: “Hej, tam je narobe!” in sem ustavil. “Ni narobe, saj je treba pri drugem semaforju zaviti levo. Tam zadaj je pa prvi semafor. Ali ste vi pri brevetu?” Tako sem dobil partnerja. Nevio ni bil prepričan kam točno peljati in je bil vesel, da je naletel name, ker sem imel GPS. Tako sva, oba vesela, da sva se našla, odpeljala naprej. Nisem bil več sam! Trzanje v nogi je v trenutku prenehalo. Ob vsakem takem dogodku se še kako zavem kako “skupinski” je dejansko kolesarski šport.
Na prvo kontrolno točko v Lopati sva tako prišla kot zadnja kolesarja. Predhodniki so nama še pustili nekaj lubenice, pomaranč in biskvita. Vsaka hrana pride še kako prav! Jaz sem si privoščil tudi prvi sendvič s piščančjim mesom. Pri Slovenskih Konjicah sva zgrešila izvoz za Stično in sva naredila cca 6km več, kot bi bilo potrebno. Nevio se je pohecal: “Trening za 400tko ;)” Glavno da sva bila sedaj na pravi poti proti Poljčanam. Po kakšnih 50km sva se drugič ustavila na črpalki in srečala še dva kolesarja na 300 brevetu. Odločili smo se, da nadaljujemo skupaj. Pojedel sem polovico drugega sendviča s piščančjim mesom. Več nisem mogel. Do sedaj sem pojedel že 3 banane in cel kup energijskih tablic. Spil sem že ogromno tekočine.
Kolesarjenje v četverici je bilo enkratno! Sedaj je tudi Nevio prišel do zavetrja, ki mu ga jaz nisem mogel nuditi. Skupaj smo lepo napredovali in se počakali ob težavah in če je bilo potrebno kje postati za odtočit, popraviti verigo,… Do kosila smo se še dvakrat ustavili za svežo vodo in si na drugi kontrolni točki privoščili špagete. Za nami je bilo 200km. Jaz sem na vsakih 100km resetiral števec in začel šteti iz nič. Tako se mi je zdelo, da vsakokrat začenjam znova. Zopet sem imel na števcu zgolj nekaj kilometrov in ne neke velike trimestne številke… Spil sem pol litra naravne limonade.
Po cca 45 minutah smo jo mahnili naprej. V restavraciji se je nabralo kar nekaj radovednežev, ki so želeli videti kako se bom odpeljal. Starejši gospod se je kar spoznal na kolesarjenje in ga je zanimalo, zakaj so ta kolesa prepovedana na tekmovanjih. Za razliko od mnogih je bil kar dobro podučen in je bil presenečen, ko sem mu povedal da predvsem zaradi manjšega zračnega upora.
67km do naslednje kontrolne točke. To bo minilo kot bi mignil. In res je. Ivančna Gorica je bila hitro na vidiku. V baru, kjer smo prejeli tretjo štampiljko sem spil Za Life, ki še nikoli ni bila tako dobra, kot danes! Od vseh teh sladkarij, izotočnične mešanice in nazadnje zgolj soljene vode, sem imel že čisto razdraženo ustno votlino. Ne vem kako bi lahko nadaljeval tako še dva dni. Vsekakor si moram najti neke druge tablice, pa pijačo, ki se je ne bom tako hitro “preobjedel”.
Od tu naprej smo imeli talne oznake. Sem imel občutek, da vse skupaj teče hitreje. Malo se je že ohladilo in postajalo je prav prijetno. Zadnji del poti je bil sicer precej hribovit, vmes je bil tudi 18% vzpon v Višnji Gori, ampak vse smo zvozili brez težav. Kmalu smo zagledali tablo Ljubljana in jo začeli šibati proti cilju. Ob 10:00 smo pripeli na ciljno točko, kjer nas je pričakala peščica kolesarjev in organizatorji. Sendvič se je res prilegel! Spil sem še 1L tekočine in se po krajšem klepetu odpravil domov.
Vse se je dobro izteklo. Kot rad rečem, “v vsem slabem je običajno nekaj dobrega”. Tako je bilo tudi tokrat. Ta začetna zakasnitev me je združila z zadnjo četverico. Brez tega, bi verjetno bil v eni skupini pred njimi, kjer bi moral dosti bolj trdo delati in bi bil na koncu precej bolj utrujen. Ta ritem, 5 ur za 100km, se mi zdi ravno pravšnji in ga bom poskušal vzdrževati tudi na 400tki.
V bistvu 300km niti ni tako velika razdalja. Na poti nisem imel težav. Nobenih bolečin. Zadnjih 50km sem čutil gumico v hlačah. Si bom moral nabaviti hlače z naramnicami, ki nimajo zaključka, da me prehod ne bo motil. Položaj glave je idealen in vratu sploh nisem čutil, čeprav sem bil v tako ležečem položaju kar 15 ur. Veliko ljudi namreč misli, da je glavo treba držati v prisiljenem položaju, pa sploh ni tako. V levi nogi sem nekaj krat čutil drevenenje a nič težavnega. V mišicah nisem imel težav.
Naslednji dan sem utrujenost čutil predvsem v pljučih. Pri globokem vdihu sem čutil, da je moj prsni koš utrujen. Verjetno je tudi nekaj prispevala izpostavljenost cvetnemu prahu in senu v tej vročini. Med potjo dejansko nisem imel nobenih težav. Če bi zgolj stal na nekem mestu toliko časa, bi verjetno že kihal kot po tekočem traku. Še naslednji dan sem čutil gumico okoli pasu in pa smešen občutek v prstih na obeh nogah. Ni mi sicer jasno kaj bi to lahko bilo, pa tudi opisal bi težko, a je bilo enako na obeh nogah. Tretji dan nisem čutil več ničesar. Že drug dan po brevetu sem šel iz službe domov s kolesom. Čutil sem manjšo utrujenost v nogah in utrujenost pljuč.
Danes sem že popolnoma fit in razen takšne splošne utrujenosti (v petek sem imel tudi naporen delovni dan) ni več posledic breveta. S Kobilico mi je celo uspelo prilesti do sestrine kmetije, po precej “šodrasti” cesti. Težava pri takšnih vzponih je v tem, da zadnje kolo kar naprej zdrsava in pobere veliko energije. Na Kobilici imam namreč povsem gladke gume, tako da je lučka MESP kar naprej gorela 
- Manual ESP
Naslednji vikend je 400km v severni Italiji, ki delno poteka tudi preko Slovenije in Avstrije, a sem se odločil, da bi to bilo preveč in se ga ne bom udeležil. Sedaj me čaka potovanje čez Italijo in južno Francijo. Konec avgusta pa, če bo vse po sreči, kolesarjenje v enem kosu od Hodoša do Pirana - slovenska diagonala. Mislim, da moram nekaj časa ostati na teh razdaljah in trenirati za naslednje leto, ko bom poskusil še 400 in mogoče 2×300km? Korak za korakom, lepo počasi…
Zdaj grem na zaslužen spanec!
Danes precej drugače gledam na takšno razdaljo. To je zgolj korak pred naslednjo stopnjo, ki znaša 400km in najdaljšo stopnjo 600km. Vse skupaj pa je pogoj za najstarejši kolesarski dogodek na svetu - kolesarsko olimpiado rekreativnih kolesarjev: Paris Brest Paris, ki bo leta 2011. In se ponavlja v 4-letnih intervalih.
Recent Comments