Pa mi je uspelo! S kolegom Milošem, sva to soboto premagala najdaljšo slovensko diagonalo. Prekolesarila sva 365km. Ob 5:00 sva štartala na mejnem prehodu z Madžarsko - Hodoš in ob 23:55 sva bila na Tartinijevem trgu v Piranu.
Vmes sva nekaj kilometrov kolesarila po, za kolesarje prepovedani cesti med Domžalami in Ljubljano, ker preprosto ni bilo možno najti neke pametne povezave. Že ko sva s Sašotom pred enim mesecem peljala približno enako, sva naletela na oviro in sva morala ne vem koliko kilometrov naokoli, da sva uspela priti skozi Ljubljano, tokrat pa sva se z Milošem odločila, da jo mahneva kar po prepovedani cesti. Tablo s prepovedjo je res najbolj enostavno postaviti, kaj pa kakšna alternativna pot? Zame ta prepoved nima veljave, če mi nekdo ne ponudi alternative.
Celja sva se uspešno izognila, a sem pri planiranju napravil napako in sva imela ena 2km makedama čez nek grič. Malo adrenalinske vožnje 
Makedam sva imela tudi pred Piranom, ker je bil en znak na kolesarski stezi narobe obrnjen… Bi bilo bolje, da bi jo ubrala kar po glavni cesti.
Dejansko na celi razdalji ni bilo niti ene kolesarske steze, ki bi bila vredna, da zapelješ s kolesom iz ceste. Edini uporaben kos je bil med Ljubljano in Vrhniko, kjer je kolesarska speljana ob robu cestišča in ne na pločniku, kjer je običajno tako, da lahko dobiš morsko bolezen. Ali je pa vsakih nekaj metrov vse razkopano…
Ta pot vsekakor ni mišljena, kot izlet. Niti ni primerna za to, ker obstajajo veliko lepše ceste in kraji. V to sem se podal zgolj zato, ker pač gre za najdaljšo diagonalo. Kolesariti po stranskih cestah na takšni razdalji, pa bi pomenilo ogromno višincev in ne vem, če bi zmogel vse to v enem kosu. Mogoče kdaj v prihodnje 
To je bil zadnji takšen podvig za letos. Dnevi so vse krajši in jutra, ter večeri hladnejši.
Po prihodu v Piran, sem si privoščil cheeseburger, nakar sva se odpravila poiskat primeren kotiček za prespat. Za cerkvico ob obali sva našla dve klopci in tako je vsak imel svoje ležišče Iz kolesa sem snel podlogo za sedež, jo položil na klop in se ulegel. Mislim, da ni minilo pet minut in že sem spal.
Kolesarjenje mi ni delalo težav, mišice me niso mučile, sem pa čutil bolečine v kitah pod koleni. Kar nekaj časa namreč nisem kolesaril s Fuegotom, kjer imam gonilno os najdlje vstran od sedeža in s tem med poganjanem noge najbolj iztegujem. Mislim, da je ravno to bil vzrok, da so me kite bolele, ker se mi to do sedaj ni še nikoli zgodilo. Imam tako nekoliko preveliko razdaljo nastavljeno. Je pa že v nedeljo bilo vse vredu. Zjutraj, ko sva vstala, sva se odpeljala v Koper in prvih nekaj kilometrov je bilo malo bolečih, potem pa vedno manj. Zvečer, ko sem iz železniške postaje kolesaril proti Bistrici ob Dravi, nisem čutil več ničesar. Sem ga lahko kar precej žgal, pa me ni nič bolelo. Regeneracija se je precej pospešila napram prvi polovici leta.
Recent Comments