ojster.com

Včeraj sem si ogledal musical Rebecca na Dunaju. Enkratno! Bi kar rekel, da mi je najbolj všeč od vseh, ki sem jih do zdaj gledal!

Glasbeno mi je do sedaj bil najbolj všeč Les Miserable, kar se scene tiče pa Phantom of the Opera. Rebecca pa resnično dobro pokriva obe področji. Musical je bil v nemškem jeziku tako uspešen, da so ga sedaj prevedli celo v Angleščino. Ampak mi prevod, ki sem ga zasledil na YouTube, ni preveč všeč. Sem se že navadil na nemško različico.

Gospo Danvers je igrala Susan Rigvava-Dumas (na posnetku) in lahko rečem, da je idealna za to vlogo! Pia Douwes ima bolj mili glas in v angleški različici ne zveni tako pristno. Glavno moško vlogo je igral Uwe Kröger, ki je sicer tudi na CD-ju, a se mi je edino zanj zdelo, da ne gre za istega igralca. Vsi ostali so svoje vloge odpeli povsem enako, kot so na posnetku, zgolj Uve se je nekoliko razlikoval. Se mi zdi, da je na CDju imel boljši dan

Kdor si rad pogleda kakšen muzikal, mora Rebecco vsekakor videti! Priporočam nemško različico. Sicer pa mislim, da angleška do sedaj še ni bila uprizorjena. Je pa na Dunaju že pisalo na plakatih, da romajo na Broadway.

Danes sem prvi dan prišel domov s triciklom. Sem se prejšnji teden na deževno mračno jutro odločil, da bo varneje s triciklom. Danes mi vožnja skozi mesto ni bila preveč v užitek… Se bo potrebno navaditi na omejitve, ki jih imaš kadar si s trikolesnikom. Sem se pa skoraj prevrnil, tako da je to možno tudi na triciklu

Zjutraj sem na avtu že imel zmrznjeno vetrobransko steklo. Skrajni čas, da grem spet s kolesom v službo Me res zanima kako dolgo bom vzdržal v teh mrzlih jutrih. Dokler ne bo zapadel prvi sneg dejansko ne bi smel imeti kakšnih večjih težav. Bomo videli…

Pa mi je uspelo! S kolegom Milošem, sva to soboto premagala najdaljšo slovensko diagonalo. Prekolesarila sva 365km. Ob 5:00 sva štartala na mejnem prehodu z Madžarsko - Hodoš in ob 23:55 sva bila na Tartinijevem trgu v Piranu.

Vmes sva nekaj kilometrov kolesarila po, za kolesarje prepovedani cesti med Domžalami in Ljubljano, ker preprosto ni bilo možno najti neke pametne povezave. Že ko sva s Sašotom pred enim mesecem peljala približno enako, sva naletela na oviro in sva morala ne vem koliko kilometrov naokoli, da sva uspela priti skozi Ljubljano, tokrat pa sva se z Milošem odločila, da jo mahneva kar po prepovedani cesti. Tablo s prepovedjo je res najbolj enostavno postaviti, kaj pa kakšna alternativna pot? Zame ta prepoved nima veljave, če mi nekdo ne ponudi alternative.

Celja sva se uspešno izognila, a sem pri planiranju napravil napako in sva imela ena 2km makedama čez nek grič. Malo adrenalinske vožnje Makedam sva imela tudi pred Piranom, ker je bil en znak na kolesarski stezi narobe obrnjen… Bi bilo bolje, da bi jo ubrala kar po glavni cesti.

Dejansko na celi razdalji ni bilo niti ene kolesarske steze, ki bi bila vredna, da zapelješ s kolesom iz ceste. Edini uporaben kos je bil med Ljubljano in Vrhniko, kjer je kolesarska speljana ob robu cestišča in ne na pločniku, kjer je običajno tako, da lahko dobiš morsko bolezen. Ali je pa vsakih nekaj metrov vse razkopano…

Ta pot vsekakor ni mišljena, kot izlet. Niti ni primerna za to, ker obstajajo veliko lepše ceste in kraji. V to sem se podal zgolj zato, ker pač gre za najdaljšo diagonalo. Kolesariti po stranskih cestah na takšni razdalji, pa bi pomenilo ogromno višincev in ne vem, če bi zmogel vse to v enem kosu. Mogoče kdaj v prihodnje To je bil zadnji takšen podvig za letos. Dnevi so vse krajši in jutra, ter večeri hladnejši.

Po prihodu v Piran, sem si privoščil cheeseburger, nakar sva se odpravila poiskat primeren kotiček za prespat. Za cerkvico ob obali sva našla dve klopci in tako je vsak imel svoje ležišče Iz kolesa sem snel podlogo za sedež, jo položil na klop in se ulegel. Mislim, da ni minilo pet minut in že sem spal.

Kolesarjenje mi ni delalo težav, mišice me niso mučile, sem pa čutil bolečine v kitah pod koleni. Kar nekaj časa namreč nisem kolesaril s Fuegotom, kjer imam gonilno os najdlje vstran od sedeža in s tem med poganjanem noge najbolj iztegujem. Mislim, da je ravno to bil vzrok, da so me kite bolele, ker se mi to do sedaj ni še nikoli zgodilo. Imam tako nekoliko preveliko razdaljo nastavljeno. Je pa že v nedeljo bilo vse vredu. Zjutraj, ko sva vstala, sva se odpeljala v Koper in prvih nekaj kilometrov je bilo malo bolečih, potem pa vedno manj. Zvečer, ko sem iz železniške postaje kolesaril proti Bistrici ob Dravi, nisem čutil več ničesar. Sem ga lahko kar precej žgal, pa me ni nič bolelo. Regeneracija se je precej pospešila napram prvi polovici leta.